Gradiško jezero je zemljepisno ime za območje, ki se nahaja ob vznožju Gradiškega hriba in predstavlja mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica. Gre za umetno jezero, ki je nastalo leta 2004 ob gradnji štajerske avtoceste, da bi se vanj stekale hudourne vode. Leži na višini 340 m, s površino 24 ha in globino do 5,5 m. Jezero si približno po polovici delita občini Moravče in Lukovica, upravljalec jezera pa je Republika Slovenija, se pravi, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje (ARSO). Kvaliteta prostora je razgiban relief, kjer strme površine prekriva gozd, na južnih položnejših pobočjih pa so travniki, ki jih členijo pasovi dreves, obmejki in porasle grape. Dno doline je večinoma močvirnat teren z bujno močvirno vegetacijo.
Nastaja zanimiv ekosistem, v katerem se hitro bogati splet življenja. Na jugozahodnem koncu jezera je veliko drstišče rib. V jezeru živijo ščuke, smuči, ostriži, krapi, amurji, boleni, kleni, linji, mrene, zelenike, pohre in koreslji. Bogat je svet ptic, predvsem močvirskih, z liskami, racami in labodi. Rastoča biotska pestrost narave in oddaljenost od urbanih središč dajeta možnost kvalitetnega stika z naravo. Okrog jezera se vije sprehajalna pot, dolga 4,2 km, primerna za hojo, tek in kolesarjenje. Načrtuje se razvoj turizma in učnih, kolesarskih ter jahalnih poti. Idilična podoba narave v vseh letnih časih in trenutkih dneva navdihuje fotografe, krajinske slikarje in druge iskalce miru, ki jih je iz leta v leto vse več.
Vendar ob vseh lepotah narave in biotski pestrosti Gradiškega jezera vanj priteka dih smrti, ki izvira iz izcednih voda Termitove deponije v Drtiji. Dosedanje meritve so dokazale prisotnost izjemno visokih koncentracij težkih kovin (predvsem kadmij, krom, kobalt, nikelj, baker, bor, cink, molibden, mangan, svinec) in drugih toksinov v sedimentu, ki ga prinaša tok Drtijščice. Najvišje koncentracije so bile izmerjene ravno ob iztoku Drtijščice v Gradiško jezero in te celo 1480-krat presegajo dovoljeno mejo. Najnovejša strokovna analiza vzbuja utemeljen sum, da so še višje koncentracije v sedimentu na dnu jezera, predvsem pa v organizmih, v katerih se kopičijo skozi prehranski splet življenja. Vsak naslednji člen prehranske verige namreč poveča toksine s faktorjem 10. Koncentracije toksinov v telesu človeka, ki bi se hranil z mesojedimi ribami iz jezera, lahko dosežejo milijon krat višje vrednosti kot v okolni vodi jezera.
Naj poudarim, da beseda teče o čudovitem predalpskem jezeru, ki ga izcedne vode Termitove deponije spreminjajo v rezervoar strupene vode. Vlado Republike Slovenije in Ministra za okolje in prostor g. Andreja Vizjaka zato pozivam, da ukrepa in zaščiti okolje in zdravje množičnih obiskovalcev ter okoliških prebivalcev. Država mora takoj odrediti sanacijo območij dejavnosti podjetja Termit, hkrati pa je potrebno izvesti očiščenje Gradiškega jezera. V nasprotnem so lahko posledice hude: še lani poleti so se v nevarnem jezeru kopali otroci, obiskovalci pa so na piknikih pekli in jedli nalovljene strupene ribe. Koliko časa bomo še morali pristojne opozarjati, da podjetje Termit s svojo dejavnostjo po Moravški dolini in širši okolici širi ogrožajoče onesnaženje, bolezen in smrt? Zganimo se, preden bo prepozno.
dr. Milan Balažic
Ž U P A N
